Kostanjeviška jama leži ob vznožju Gorjancev, ki so razgiban kraški teren s krednimi apnenci. Tu so padavinske vode, podzemni vodni tokovi in tektonski premiki skozi tisočletja ustvarjali prečudovite sigaste tvorbe pravljičnih oblik. Leta 1937 so narasle vode predrle sedanji vhod in takrat se je jama dobesedno sama odprla okoliškim prebivalcem. Leta 1971 so v jami uredili električno razsvetljavo in tristo metrov poti za turistični ogled najatraktivnejših delov jame. V celoti je jama malo daljša od dveh kilometrov, še vedno pa potekajo raziskave celotnega jamskega območja. Poti po jami so urejene tako, da so primerne za otroke in starejše obiskovalce. V jami je ves čas stalna temperatura 12 stopinj celzija. V neposredni bližini jame je urejen tudi piknik prostor.

Severno od Kostanjevice na Krki se na poplavni ravnici ob spodnjem toku reke Krke razprostira Krakovski gozd. Skupaj s prostranim obrobjem vlažnih travišč in kmetijskih površin je primer naravno ohranjenega mokrišča v subpanonski regiji. To je eno pomembnejših slovenskih mokrišč in hkrati največje sklenjeno ravninsko gozdno območje hrasta doba, ki je prava redkost v Sloveniji, belega gabra in črne jelše. Na nekoliko bolj suhih in dvignjenih tleh prevladuje združba gabra in evropske gomoljčice, na mestih, kjer se najdlje zadržuje površinska voda, pa združba jelše in migaličnega šaša. Gozd odlikuje visoka stopnja ohranjenosti avtohtonih gozdnih združb. V osrednjem delu gozda je iz gospodarjenja izločen 40,5 hektarja velik del, ki je od leta 1952 zavarovan kot pragozdni rezervat, edini nižinski pragozdni ostanek. V okrilju gozda je zaraščajoče močvirje Trstenik. Območje Krakovskega gozda, Šentjernejsko polje, je del evropskega omrežja Natura 2000, katerega neločljiv del je tudi reka Krka. Na obrobju Krakovskega gozda, v vasi Malence, sameva stoletni hrast dob, ki s sedmimi metri obsega sodi med tri najmogočnejša drevesa te vrste v Sloveniji.

Na obrobju Krakovskega gozda, v kraju Malence, stoji mogočni Cvelbarjev dob, edini avtohtoni hrast, ki je za svoje domovanje izbral močvirna in občasno poplavljena tla. Cvelbarjev dob je drugi najdebelejši v Sloveniji, s prsnim obsegom prek sedem metrov in pol. Visok je 33 metrov, lesna masa pa je ocenjena na 65 kubičnih metrov. Star naj bi bil 300 let.

Reka Krka je najdaljši desni pritok Save v Sloveniji. Izvira v Suhi krajini, teče najprej proti jugovzhodu, nato zavije na severovzhod, skozi Novo mesto in po vsej dolžini Krške kotline ter se pri Brežicah izliva v Savo. Je druga najdaljša povsem slovenska reka (za Savinjo) in največja reka na Dolenjskem. Za spodnji, ravninski tok je značilno, da ima precej več nadzemnih pritokov. Eden izmed desnih pritokov z izlivi je tudi Studena pri Kostanjevici na Krki. Večina pritokov združuje vodo iz več manjših vodotokov. Bogati z vodo so zlasti desni pritoki, ki pritečejo izpod Gorjancev in Žumberške gore in so kljub kraškemu značaju obeh pogorij neusahljiv vir vode za Krko. Na reki Krki najbolj znan otok (domnevno in neznano kdaj prekopan Krkin okljuk) je otok, na katerem leži današnje staro jedro mesta Kostanjevica na Krki, edino otoško mesto v Sloveniji. Spodnja Krka je bogata in znana po plemenitih ribah, kot so somi, ščuke, menki, v njej pa je tudi veliko običajnih sladkovodnih rib – klenov, platic, mren, podusti. Krka je bila v preteklosti zelo bogata z ribami in raki. Domnevamo, da so ribiči lovili tudi rake, ki so bili izvrstno izvozno blago, saj so jih vse do račje kuge izvažali na Dunaj. Raki jelševci iz Krke so namreč dosegali izjemne velikosti, o tem je pisal že Valvasor. Celotno območje otoka in dno reke Krke je arheološki spomenik, reka Krka pa je vključena v varovana območja Natura 2000.

Gorjanci so planotasto hribovje, ki obsega 212 kvadratnih kilometrov. Najvišji vrh Gorjancev je 1178 metrov visoki Trdinov vrh (Sveta Gera). Pogorje je ob prelomih dvignjen gorski čok z grudasto tektonsko zgradbo. Razteza se od savske doline na vzhodu do črmošnjiške doline na zahodu. Po najvišjem slemenu, kjer je razvodnica med rekama Krko in Kolpo, poteka državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Za Gorjance je značilna izjemna prepletenost panonskih in kraških pokrajinskih značilnosti. Gorjanci so porasli z listavci, po drugi svetovni vojni pa so velike površine zasadili z iglavci. So hidrološki in geomorfološki rezervat. V svojem masivu skrivajo kos pragozda in so redek primer še ohranjenega prvotnega čistega bukovega gozda v srednji Evropi. Pod Trdinovim vrhom leži bukov pragozd (na nadmorski višini 995 do 1165 m). Prevladujoči bukvi so v zgornjem delu pragozda posamezno primešani gorski javor, ostrolistni javor in zelo redko jerebika. Ob spodnjem robu pragozda, kjer prevladuje gozdna združba bukve s kresničevjem, na previsu s Pendirjevko, raste tudi mokovec.

Staro mestno jedro današnjega naselja Kostanjevica na Krki je nastalo na umetnem otoku v meandru reke Krke. Nastanek naselbine je tesno povezan s koroško dinastijo Speinheimov, ki so v začetku 12.stoletja pridobili obsežna ozemlja ob spodnjem toku reke Krke, na meji med nemško državo in ogrskim kraljestvom, in zgradili za obrambo svojih posestev trdnjavo Kostanjevica. Prvotno nemško ime Landestrost – zaupanje, vera, pogum dežele – govori, da je zavzemala Kostanjevica s kovnico denarja in novoustanovljenim samostanom v neposredni bližini pomemben politični, gospodarski in verski položaj v okviru teritorija Speinheimov. Velik pomen je imela tudi istoimenska naselbina, ki se na novcih iz časa okoli leta 1215 navaja kot mesto, čeprav so mestne pravice v listinah prvič razvidne leta 1252. Konec srednjega veka, ko je mesto že izgubljalo pomen, se je zanj uveljavilo novo nemško ime Landstrass, slovensko ime Kostanjevica pa prvič zasledimo leta 1615. Osnovna urbanistična ureditev z dvema vzporednima ulicama, Ulico talcev in Oražnovo ulico, imenovanima tudi Veliki in Mali plac, verjetno ni srednjeveškega porekla. Glavna dostopa v mesto sta bila tako kot danes preko dveh mostov, na južni in severni strani, le da sta tedaj mosta bila dvižna. Kostanjevica je bila vseskozi edino mesto na Slovenskem, ki ni bilo obdano z obzidjem in se je glede svoje obrambe moralo zanašati le na lego na otoku.

Sprehodite se po edinem slovenskem poseljenem mestu na otoku z lokalnim turističnim vodnikom. Ogledali si boste zunanjščino stavb, kot so: Lamutov likovni salon, cerkev sv. Miklavža in sv. Jakoba, Gorjupovo in Oražnovo hišo ter največji sodobni stenski mozaik v Sloveniji. Izvedeli boste nekaj o izumitelju ladijskega vijaka, inženirju Josefu Resslu, farmacevtki Emiliji Fon, Gorjancih in lesenih mostovih.

*Ogled je primeren tudi za gibalno ovirane osebe.

Galerija Božidar Jakac biva v prostorih nekdanjega cistercijanskega samostana, ki ga je leta 1234 ustanovil koroški vojvoda Bernard Spanheimski. Samostan je deloval do leta 1786, ko ga je cesar Jožef II. razpustil. V njegovih prostorih je nato delovalo regionalno upravno središče. Skozi celotno 19. stoletje sledimo postopnemu propadanju kompleksa, katerega sistematična in celovita prenova je nato stekla v 50. letih 20. stoletja.
Njegovo najstarejše jedro predstavlja Marijina cerkev, ki jo uvrščamo med najlepše primere zgodnjegotske (kasneje barokizirane) arhitekture na Slovenskem. Samostan je bil v obdobju renesanse in baroka večkrat prezidan, današnjo podobo, z enim največjih arkadnih dvorišč v srednji Evropi, pa je dobil v prvi polovici 18. stoletja. Leta 1974 je preurejene prostore nekdanjega samostana zasedla takrat ustanovljena Galerija Božidar Jakac, v okviru katere se danes s stalnimi zbirkami predstavljajo slovenski umetniki – Božidar Jakac, brata France in Tone Kralj, Jože Gorjup, France Gorše, Zoran Didek, Janez Boljka, Nande Vidmar in Bogdan Borčić. Obiskovalci si lahko ogledajo še Pletersko zbirko starih mojstrov, ki je sicer last bližnje Kartuzije Pleterje. Začasne razstave potekajo v prostorih lapidarija, novih prostorih in v nekdanji samostanski cerkvi, ki se kaže kot izjemen razstavni prostor, za katerega domači in tuji umetniki pripravljajo specifične razstavne projekte. Vrtove samostanskega kompleksa na poseben način zaznamujejo skulpture, ki od leta 1961 nastajajo v okviru mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva. Galerija Božidar Jakac ponuja tudi pester pedagoški program, ki je namenjen predšolskim in šolskim skupinam. Sprehod med izbranimi likovnimi deli razvije komunikacijo, ki jo povežejo s slikarsko, kiparsko ali grafično delavnico, na kateri ustvarjate v grafičnih tehnikah monotipija, suha igla, linorez… Po dogovoru se lahko programe izvede tudi za skupine s posebnimi potrebami.
Stoletja duhovnosti združena s kulturo in umetnostjo predstavljajo idealni prostor za romantično in nepozabno sklenitev zakonske zveze. Večnost lahko sklenete v mogočni nekdanji samostanski cerkvi, stebriščni dvorani s postavitvijo del kiparja Janeza Boljke ali pa ob vodnjaku – v zavetju veličastnega arkadnega dvorišča. Če želite zakon skleniti le v ožjem krogu najbližjih, bo prava izbira svečan prostor Potokarjeve knjižnice. Po končanem obredu lahko nazdravite v prijetnem ambientu Cvičkove kleti.

Mednarodni kiparski simpozij Forma viva se je začel leta 1961 na pobudo kiparjev Jakoba Savinška in Janeza Lenassija najprej v Seči pri Portorožu in Kostanjevici na Krki, kasneje je potekal na štirih lokacijah. Za kostanjeviško Formo vivo je značilno, glede na razpoložljivi material, oblikovanje skulptur v hrastovem lesu, v Seči pri Portorožu v kamnu, Ravnah na Koroškem v kovini in Mariboru v betonu. V prvih letih je dogajanje potekalo vsako leto, potem pa se je umirilo. Konec osemdesetih let je Forma viva povsod, razen v Seči, prenehala delovati. Po desetih letih mirovanja je v letu 1998 Forma viva v Kostanjevici na Krki ponovno začela delovati in poteka bienalno. Udeleženci Forma vive prihajajo sem z vsega sveta. Skulpture, ki jih oblikujejo mesec dni, so postavljene v čudovito naravno okolje. Ustvarjene so izključno iz hrastovega lesa, ki je tipičen osnovni material za to geografsko območje.
Danes je v neposredni okolici nekdanjega cistercijanskega samostana, kjer domuje Galerija Božidar Jakac, in tudi v Kostanjevici na Krki na ogled več kot sto lesenih skulptur.

Leta 1905 so na pobudo Ivana Globočnika, tedanjega kostanjeviškega župana, in Antona Pavčiča, šolskega upravitelja, začeli z gradnjo novega šolskega poslopja. Odprtje štirirazredne nove šole je bilo leta 1906.
Med drugo svetovno vojno je bila šola, ki so jo zasedli belogardisti in Nemci, močno poškodovana. Po letu 1948 so jo ponovno obnovili in usposobili za pouk. Po drugi svetovni vojni, ko so se učenci vrnili v deloma porušeno zgradbo, je dobila šola tudi nižjo gimnazijo in osmi razred, leta 2003 pa je vstopila v devetletni program. Svojevrsten pečat je šoli vtisnil dolgoletni ravnatelj Lado Smrekar. Izobraževalno funkcijo šole je povezal s kulturnim poslanstvom in leta 1956 v šoli odprl stalno Gorjupovo galerijo, v kateri so razstavljena dela slovenskih in tujih likovnih ustvarjalcev. Delovanje Gorjupove galerije je leta 1974 prišlo pod okrilje novoustanovljene Galerije Božidar Jakac. Na stalni razstavi je predstavljen izbor plastik, slik, risb in grafik iz obsežne mednarodne zbirke likovnih del 20. stoletja. Leta 1982 so k staremu delu prizidali novo šolsko poslopje in vrtec, šolo pa poimenovali po domačinu, slikarju, grafiku, kiparju, pesniku in režiserju, predstavniku slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti, Jožetu Gorjupu. Istega leta je nastal tudi velikanski mozaik, ki krasi pročelje telovadnice in meri kar 185 kvadratnih metrov. Izdelan je po predlogi Ivana Seljaka-Čopiča, predstavlja bitko na Krškem polju leta 1573, vanj pa so vtisnjene besede Alojza Gradnika. Napis kaže na zgovoren dokaz upornosti in trdoživosti ljudi, ujetih med pobočja Gorjancev in zeleno lepotico, ki oklepa mesto na otoku: »Ničesar tu ne bodo vzela leta, ker nič ni trdnejše kot bolečina prestanega ponižanja, ki v sina prelije z grenko se krvjo očeta«.
Ogled Gorjupove galerije je možen le po predhodni najavi.

Ministerialni dvorec je najpomembnejša ohranjena profana stavba v mestu, katere funkcija in tloris v obliki črke L kažeta na večstoletno stavbno zgodovino. Njegovi zametki segajo v 16. stoletje, ko so opustili stari kostanjeviški grad. Po velikem požaru leta 1577 je tedanji zastavni imetnik kostanjeviškega gospostva Janez pl. Wernegk pričel z gradnjo južnega trakta, ki ga je leta 1617 zopet poškodoval požar. Kmalu zatem so prizidali zahodni trakt z arkadami. Po požaru leta 1663 je bila stavba obnovljena. Leta 1667 ga je kupila kostanjeviška cisterca, ki je v 18. stoletju poskrbela za zidavo vzhodnega trakta in kapele sv. Ane in ga je imela v lasti do ukinitve samostana leta 1785. Leta 1793 ga je kupila mestna občina in v njem uredila novo župnišče in šolo. Takrat je bil prizidan najvzhodnejši del in dodano pokrito stopnišče. V ta del so iz samostana preselili šolo. Od leta 1958 pa vse do 2020 je v vzhodnem traktu deloval Lamutov likovni salon, kot dislocirana enota Galerije Božidar Jakac. Ime nosi po akademskemu slikarju in grafiku Vladimirju Lamutu. Bil je velik ljubitelj Kostanjevice in je imel tukaj tudi svoj atelje.

Nekdanji obmejni stražni stolp stoji na majhni vzpetini v Črneči vasi. Tloris stolpa je kvadrat, ki se proti vrhu postopoma oži, njegov točen nastanek pa je še vedno neznan. Okenske odprtine s kamnitimi okvirji pod streho spominjajo na gotske oblike, kar potrjuje najbolj razširjeno domnevo o nastanku stolpa v času turških vpadov. Stolp je bil v preteklosti že večkrat delno obnovljen, Občina Kostanjevica na Krki pa je prepoznala njegov pomen in leta 2012 pričela z aktivnostmi za njegovo prenovo. V letu 2015 je bila obnovljena streha objekta in sanirani njegovi temelji, leta 2017 je potekala celovita obnova notranjosti stolpa z elektrifikacijo, leta 2018 pa so uredili še njegovo okolico. Stolp je odprt za obiskovalce vse dni v letu.

Cerkev omenja opis Pavla Bazinacija leta 1581. Arhitektura kaže skromen gotski značaj, čeprav bi preprosta rebrasta shema tristranega prezbiterija lahko nastala šele v 17. stol. Pravokotna ladja ima danes notranje opornike, vhodi in okenske odprtine so kamnitih okvirjev in imajo samo ometne obrobe. Stranske oltarje in nastavek glavnega so postopoma odstranili v 20. stol. Prezbiterij sv. Miklavža je v letih 1931 in 32 poslikal domačin Jože Gorjup, njegovi sta pa tudi sliki velikega formata Pridiga na gori in Svatba v Kani. Gorjupova dekorativna poslikava je takoj ob nastanku požela strokovno hvalo in umetniku zagotovila naročilo pisatelja duhovnika Frana Saleškega Finžgarja za poslikavo župnijske cerkve v Breznici na Gorenjskem. Ob ogledu cerkve se je slikar prehladil in za posledicami prehlada umrl. V niši nad vhodom je polihromirana kopija lesene plastike sv. Miklavža. Koničasta streha iz bakrene pločevine, je nadomestila po prvi vojni odstranjeno impresivno točko baročno čebulo, ki jo je gradil župnik Janez Lesjak, ki je prišel v Kostanjevico leta 1855.

Lega župnijske cerkve na severnem obrobju mesta je pomembna za razumevanje srednjeveške mestne parcelacije, stavba sama pa se kaže kot raščena arhitektura, na kateri so svoje neizbrisne in prepoznavne sledove zapustila stilna obdobja romanike, gotike in baroka. Barokizirana ladja z romanskima glavnim in stranskim portalom, prvotnima romanskima oknoma v južni fasadi in delno ohranjenim romanskim slavolokom, je v osnovi še iz prve polovice 13. stoletja. Kamnoseški detajli na portalih jo povezujejo z delavnico, ki je sodelovala pri gradnji kostanjeviškega cistercijanskega samostana. Dolgi meščanski ravno zaključeni prezbiterij, barokiziran v sredini 18. stoletja, je v osnovi gotski, enako spodnje partije zvonika in stopniščni stolpič. V tem času sta bili na severni in južni fasadi ladje naslikani danes sneti podobi svetih Krištofov. Podobi v dveh stranskih oltarjih, posvečenih sv. Antonu Padovanskemu in sv. Frančišku Ksaverju, sta delo enega naših najpomembnejših baročnih slikarjev Valentina Metzingerja. Barokizacija je predelala notranjščino, znižala visoki gotski prezbiterij in dala zvoniku današnjo, za mesto Kostanjevica prepoznavno podobo. Kvaliteto treh baročnih oltarjev razložimo s povezavo s kostanjeviško cisterco oz. tamkajšnjo provenienco.
Jakobova pot ali El camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki so vodile do svetišča svetega Jakoba v mestu Santiago de Compostela na severozahodu Španije. To je bilo poleg Rima in Jeruzalema največje krščansko romarsko svetišče. Dolenjska veja Jakobove poti je dolga dobrih 154 kilometrov. Zanimivost predstavlja Jakobova školjka, simbol sv. Jakoba, ki je v kamen vdolbena na vhodni stopnici cerkve Marije tolažnice kristjanov na Malih Vodenicah. Pot od tukaj naprej pelje do cerkve sv. Jakoba v Kostanjevici na Krki.

Kostanjeviški cistercijanski samostan je zgradil dve romarski cerkvi. Po nastanku starejša, je romarska cerkev Marije, tolažnice žalostnih v vasi Male Vodenice, ki je bila zgrajena v 14. stoletju. Druga pa je romarska cerkev Matere božje dobrega sveta v vasi Slinovce. Obe romarski cerkvi sta postavljeni na gričih v bližini samostana in tvorite vizualno privlačno panoramsko os. Ta poteka preko samostanske cerkve in v liniji poglda povezuje vse tri cerkve.

Veliko poznobaročno romarsko cerkev z dvema zvonikoma je zasnoval na Dunaju rojeni ahitekt Lovrenc Prager, zgraditi pa jo je dal zadnji opat kostanjeviškega samostana Aleksander Haller pl. Hallerstein na mestu obstoječe starejše cerkve sv. Jurija. Pozidana je bila leta 1778, o čemer priča kronogram nad glavnimi vrati. Notranjost ima bogato opremo, med katero izstopa monumentalen glavni oltar z mislostno podobo Matere Božje dobrega sveta. Podobe v štirih stranskih oltarjih so delo slikarja Jneza Potočnika s konca 18. stoletja. Iz istega časa je tudi prižnica v rokokojskem stilu z grbom grofov Moscon. Cerkev še danes slovi kot priljubljena romarska pot na kvaterno nedeljo v septembru.

Kostanjeviški cistercijanski samostan je zgradil dve romarski cerkvi. Po nastanku starejša, je romarska cerkev Marije, tolažnice žalostnih v vasi Male Vodenice. Druga pa je romarska cerkev Matere božje dobrega sveta v vasi Slinovce. Obe romarski cerkvi sta postavljeni na gričih v bližini samostana in tvorita vizualno privlačno panoramsko os. Ta poteka preko samostanske cerkve in v liniji pogleda povezuje vse tri cerkve.

Cerkev Marije, tolažnice žalostnih je bila pozidana ob konec 14. stoletja in bila več stoletij znana božja pot.

Na vhodni stopnici cerkve je v kamen vdolbena Jakobova školjka, svetnikov simbol, ki priča o tem, da mimo cerkve vodi Jakobova pot, po kateri delno poteka tudi mednarodna pohodniška pot, Pot cistercijanov.

Leta 1536 se v virih prvic omenja pomembna posest cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki, dvorec Dobrava pri Kostanjevici (druga poimenovanja tekom zgodovine: Guttenhof, Globocnikov grad, Grad Dobrava).

Današnjo podobo je enonadstropen dvorec dobil z barocnimi prezidavami v zacetku 17. stoletja, zgrajen pa je na starejši srednjeveški zasnovi. Nekdanja parkovna zasnova je zabrisana, ohranjena pa je vstopna aleja z dvovrstnim lipovim drevoredom.

K dvorcu je spadala tudi posest z mlinom, ki je stal na Prekopskem potoku. Posest je samostan od 16. stoletja naprej dajal v zakup po kupnem pravu. Skozi stoletja je zamenjala vec najemnikov in lastnikov. V 18. stoletju je posest spet prišla v roke cistercijanov, ki so jo obdelovali do ukinitve samostana leta 1786. Dvorec je danes v zasebni lasti.

Mestni čebelnjak iz začetka 20. stoletja je prvotno stal v Zameškem. V 50. letih 20. stoletja ga je odkupil logar Vintar in ga postavil v Kostanjevico na Krki – ob potoku Obrh v neposredni bližini nekdanjega cistercijanskega samostana, kjer danes domuje Galerija Božidar Jakac. Obnovili so ga leta 2017. Čebelnjak je mojstrsko in umetniško oblikovan s posebnimi detajli in figurami. Ena med njimi je iz lesa izdelan uniformiran mož, ki stoji pred panjem in domnevno predstavlja čuvaja, ki skrbi za mir pred čebelnjakom. Zanimivost mestnega čebelnjaka je še trokapnica, ki je redkost in posebnost pri slovenskih čebelnjakih, njegova prebivalka pa je pridna čebelica – kranjska sivka. Kostanjeviški med bogati okus narave po travniškem, akacijevem in lipovem cvetju. Poseben čar okusu dajo veliki kostanji, ki se prepletajo med smrekami področja pod Opatovo Goro v Gorjancih. Čebelnjak je dostopen vsem prebivalcem in obiskovalcem Kostanjevice na Krki.

Arret Wines je butična klet, ki jo vodita Rok in Maja, velika ljubitelja vin ter vinske trte in trdega dela. Ustanovljena je bila z vizijo predstaviti doma in na tujem vina svetovnega ranga, ki nastajajo v vinogradih nad Šentjernejem, hkrati pa nuditi obiskovalcu edinstveno in nepozabno doživetje vinske degustacije.

Kmetija Karlovček je sadjarsko vinogradniška kmetija, ki se nahaja v Šentjerneju. Glavni proizvodi so vino Cviček PTP, Modra frankinja, Rose, Jernejeva penina, gazirano vino Bisera, jabolčni cider, 100 % jabolčni sok, breskov sok, jabolčni kis, jabolčni čips, bučno in sončnično olje ter jabolka, breskve in namizno grozdje.

Na kmetiji vam nudijo dobrote iz krušne peči in značilne dolenjske jedi, doma pridelane suhe mesnine, sire, skuto in cviček. Prespite lahko v dveh udobno opremljenih sobah ali na toplarju. Kmetija se nahaja v Gorenjem Gradišču pri Šentjerneju.

Ponujajo sveže postrvi, nedeljska kosila, v zimskem času domače koline, svinjsko pečenko, domač, ajdov, koruzni in beli kruh ter hišni “štrudl”. Gostilna se nahaja v Podbočju.

Družinska ribogojnica Goričar od leta 1978 gradi tradicijo vzreje, predelave in prodaje sladkovodnih rib. Nahaja se v vasi Slivje.

Kmetija in ribogojnica se nahajata v Podbočju.

Nudijo različne vrste jedi, sladice in catering.

Gradovi zaznamujejo pokrajino med rekami Mirno, Savo, Krko in Sotlo. So del kulturne krajine že več kot tisočletje in pričajo o življenju prebivalcev, ki se je prepletalo z življenjem vseh, ki so skozi te kraje potovali. Z vseh strani neba in z vseh poti vas na območju Posavja pozdravijo gradovi.

Na kmetiji pri Martinovih v Globočicah pri Krški vasi vam nudijo domačo hrano, vino in prenočišča.

Kartuzijanski samostan Pleterje je samostan reda kartuzijanov, najstrožjega moškega reda v rimskokatoliški cerkvi in edina še delujoča kartuzija v Sloveniji. Obiskovalci si lahko ogledate gotsko kapelo in muzej na prostem, v svoji trgovinici pa imajo ponudbo domačih vin, žganja in drugih izdelkov.